Če kot prijatelj spremljamo svoje otroke na Facebooku, kaj jim v resnici sporočamo? Se bodo ob tem počutil bolj varno?
Po pravilih Facebooka lahko otrok pri 13 letih odpre profil na tem družbenem omrežju. Takrat starši morda pomislijo, da bi bilo dobro, če bi se s svojim otrokom na Facebooku spoprijateljili in ga tako zaščitili pred morebitnimi nevarnostmi. Ali je to res najboljša rešitev in ali je to dobro za otroka in naš odnos z njim?
Če smo z otrokom prijatelji, ga lahko vzgajamo?
Praviloma starši z otrokom in njegovimi prijatelji zvečer ne sedijo skupaj na šolskem igrišču in vemo tudi, da se najstniki ne bi pogovarjali na enak način, če bi bil eden od staršev z njimi. Če starši spremljajo otrokov profil na družbenem omrežju kot prijatelji, se vključijo in spremenijo spontano komunikacijo otrok z vrstniki.
Komunikacijo namreč lahko ločimo na simetrično in komplementarno. Simetrična se nanaša na komunikacijo med vrstniki, med otroki, med starši ali z sodelavci v podjetju. Takšna je običajno komunikacija s prijatelji na Facebooku. Zanjo je značilna enako deljena odgovornost, medtem ko je v primeru komplementarne komunikacije, na primer v odnosu podrejenega in nadrejenega, odgovornost porazdeljena neenakomerno. Vodja ima na primer večjo odgovornost za svojo ekipo in nalogo, ki jo je potrebno opraviti, kot tudi za splošno vzdušje v ekipi.
S partnerjem si lahko izmenjamo poglede in stališča v neki situaciji, tehtamo kam bomo šli na dopust in podobno, otrokom pa ne bomo povedali vsega, kar smo mislili in razpravljali, ampak jim bomo povedali končno odločitev. Torej, s partnerjem je odnos enakopraven, v odnosu do otrok pa so starši bolj odgovorni za odnos z njimi.
Če je starš prijatelj svojega otroka, celo prijatelj na Facebooku, je vprašanje, čigava je odgovornost, kdo vodi in vzgaja. In ena od ključnih nalog staršev je, da otroka usmerjajo.
Razlika med vodenjem in nadzorom
Bolj kot ne je utvara, da bi kot prijatelj na Facebooku lahko nadzirali, kaj naš najstnik tam počne, in ga po potrebi zaščitili. Tudi primarna naloga staršev ni nadzor nad otroki. To lahko kratkoročno prinese rezultate, vendar jim dolgoročno naredimo škodo, ker jim pošiljamo sporočilo, da jim ne zaupamo.
Z enačenjem vzgoje s kontrolo, se mladi ne bodo sami naučili uporabljati interneta in se izogibati nevarnostim in pastem, ki prežijo na njih. Tako kot otroke učimo, kako se vesti v prometu, tako, da gremo sprva z njimi in jih učimo, na kaj morajo biti pozorni, jih, ko smo enkrat ocenili, da so pripravljeni, pustimo same v šolo in iz nje. Vemo in upamo, da se bodo potrudili, da bodo pozorni, čeprav se zavedamo tudi, da obstaja nevarnost prometne nesreče. Tako bi morali obravnavati tudi internet. Če svojemu otroku ne zaupate, mu ne dovolite, da uporablja internet, Facebook in podobna omrežja. Dvolično je biti prijatelj z otrokom na Facebooku zato, da ga lahko nadzorujemo.
Če do odprtja uporabniškega profila na Facebooku nismo vzpostavili zaupnega odnosa z najstnikom, nam prijateljstvo na Facebooku ne bo pomagalo, temveč bo samo še poglobilo nezaupanje. Posledica je lahko, da bo otrok odprl skrivni profil, da bi ušel izpod nadzora, s tem pa se bo še hitreje znašel v težavah.
Kaj je delo staršev v svetu interneta?
Tako kot otroke učimo, da se spopadajo z različnimi socialnimi situacijami - v parku, vrtcu ali v šoli, se moramo z njimi pogovarjati o dogajanju na internetu. Naloga staršev je, da svojega otroka vodijo skozi življenje, ga opremijo za življenje v svetu, kakršen je, ne pa da ga zaščitijo pred tem svetom. Od starosti in narave otroka je odvisna odločitev staršev, kdaj ga izpustiti v kateri del sveta.
Starši naj skupaj z otroki raziskujejo internet za učenje in zabavo, ko pustijo otroke „same“ na internet pa naj uporabljajo možnost filtriranja spletnih vsebin, ki preprečijo prikaz neprimerne vsebine.
Prav tako lahko sprva svojega otroka prosimo, da nam pokaže Facebook ali profil na drugem socialnem omrežju ali zgodovino dopisovanja s prijatelji in se potem o tem pogovorimo, ter mu pomagamo prepoznati, katere informacije in vsebine so bolj in katere manj ali celo neprimerne za objavo na socialnem omrežju, da ne bi škodil sebi in drugim.
Vir: medijskapismenost.hr