Strokovnjaki opozarjajo na porast spletnega nasilja med mladimi. Število preventivnih in kurativnih aktivnosti v smeri nudenja pomoči in ozaveščanja mladih se povečuje predvsem v srednješolski populaciji. 

Brez spleta si danes tako rekoč ne predstavljamo življenja. Uporabljamo ga vsi, tako najstarejši kot najmlajši med nami. Njegova uporaba se je še bistveno povečala prav v času epidemije COVID-19. Koristi uporabe interneta so nam vsem precej dobro poznane. Bistveno manj pa se zavedamo njegovih slabosti, med katere prav zagotovo sodita kršitev osnovnih komunikacijskih pravil in nedovoljen poseg v osebno nedotakljivost posameznika na različnih ravneh.

Spletno nasilje postaja danes, tudi zaradi naraščajoče uporabe spleta, vedno bolj pereč problem, čeprav se zdi, kot da zaradi svoje virtualne, tj. »neresnične«, narave v družbi še vedno ne predstavlja pravega razloga za skrb. Morda tudi zato, ker ga je v primerjavi z nasiljem v resničnem svetu veliko težje prepoznati in se nanj odzvati.

Kaj je spletno nasilje?

Spletno nasilje pomeni vsako zlonamerno in ponavljajočo se uporabo informacij ter komunikacijske tehnologije z namenom, da bi drugemu škodovali, tj. ga ponižali, dražili, zasmehovali, grozili oziroma ga na katerikoli drug način prizadeli. Ponavadi gre za dejanja v obliki:

• anonimnih sporočil,

• deljenja posnetkov brez privolitve,

• sovražnega govora ali žaljenja, na primer na način razširjanja nasilnih in žaljivih komentarjev,

• spodbujanja skupinskega sovraštva,

• spodbujanja nasilnih napadov na zasebnost kot na primer: javno objavljanje osebnih podatkov ali celo prevzem identitete žrtve, vdora na zasebno elektronsko mesto, npr. elektronska pošta, profil na družbenem omrežju, v zadnjem času tudi vdor v spletne učilnice in sestanke (npr. t. i. zoombombing),

• ustvarjanje spletnih mest, ki vsebujejo besedila ali slike na račun norčevanja iz druge osebe,

• zalezovanja, nadlegovanja, izsiljevanja, na primer prek neposrednega sporočanja ali elektronske pošte,

• spolnega zapeljevanja ali nadlegovanja.

Tudi spletno nasilje med mladimi postaja vedno pogostejša praksa nadlegovanja, ki ji žrtev tako rekoč ne more uiti, saj »orodje« nadlegovanja vseskozi nosi v žepu. Žrtve so tovrstnemu medvrstniškemu nasilju pogosto izpostavljene v osnovnošolskih in srednješolskih okoljih, pa tudi zunaj njih. Strokovnjaki pri nas v zadnjem obdobju ugotavljajo predvsem velik porast spletnega nasilja med srednješolsko populacijo. Pri tem pomembno vlogo zagotovo igra tudi dejstvo, da je prav v tej starostni skupini delež uporabe spleta največji. Pa tudi to, da mladi takšnega početja pogosto niti ne dojemajo kot odklonilnega, pač pa kot vedno bolj sprejemljiv način spletne komunikacije. Ta pa je v resnici zelo daleč od fiktivnega momenta neke neresnične spletne realnosti, saj z velikim korakom prestopa to navidezno mejo in nepovratno zaznamuje žrtev v realnem življenju. Nenazadnje pa kot tak vpliva tudi na širši družbeni diskurz.

Letvica tolerančnega pragu mladih, ko govorimo o spletnem nasilju, naj bi bila po izkušnjah strokovnjakov postavljena že tako visoko, da se storilci pogosto niti ne zavedajo več posledic svojih dejanj, kot se podobno tega ne zaveda tudi t. i. tiha večina, ki, tudi če ne sodeluje pri širjenju takšnih spletnih vsebin, s to svojo pasivno držo takšno ravnanje nehote podpira. Tovrstna ignoranca posledic spletnega nasilja na samo žrtev in širše delovanje družbe pa v današnjem času predstavlja vedno resnejši problem.

Mladi splet pogosto uporabljajo za komunikacijo z vrstniki. Način, na katerega poteka komunikacija, pa določa več dejavnikov. Vse od tega, da spletno okolje omogoča večjo stopnjo anonimnosti, kot praviloma tudi bistveno nižjo stopnjo samokontrole pri spoštovanju osnovnih komunikacijskih pravil, do tega, da mladi danes bistveno drugače razumejo spletno okolje. Tega namreč pogosto ne dojemajo kot del resničnega življenja, v katerem imajo lahko njihova dejanja iz spletnega okolja za posameznika tudi zelo negativne posledice. Žrtve tako pogosto trpijo resne posledice v resničnem življenju, ki se praviloma odražajo na njihovem duševnem stanju, v obliki slabše samopodobe, depresivnih motenj, nagnjenj k samopoškodovanju ali izgubi volje do življenja. Posledice pa se pogosto kažejo tudi v slabšem učnem uspehu posameznika, njegovem zapiranju vase, vsesplošni apatiji in slabših odnosih z vrstniki in družino.      

Čeprav mladi v digitalnem okolju predstavljajo t. i. digitalne domorodce, pa po drugi strani prav oni, tj. posebej najmlajši med njimi, predstavljajo še posebej ranljivo skupino, ki pogosto občuti posledice brezmejne svobode spleta. Mladi sami pa so pravzaprav tudi tisti, ki v digitalni svet vnašajo nova pravila komunikacije in širše, razumevanja »neresnične« virtualnosti na eni in resničnega življenja na drugi strani. Tudi iz tovrstnega razumevanja spleta pa pogosto izvirajo različne oblike spletnega nasilja.

Pri nagovarjanju mladih o problematiki spleta se je pomembno zavedati, da številne raziskave  kažejo, da je izkušnja uporabe spleta sicer pri večini mladih pozitivna. Žrtve spletnega nasilja praviloma izhajajo iz družbeno ranljivejših skupin, tj. tistih mladih, ki se v depriviligiranem položaju nahajajo tudi v resničnem življenju oziroma se tam soočajo z različnimi problemi. Pri čemer pa ne smemo zanemariti dejstva, da gredo vsi otroci in mladostniki v tej fazi svojega razvoja skozi številna različno intenzivna stanja, ki že v osnovi pomenijo velike čustvene, telesne in druge spremembe ter pritiske. Zato je verjetnost, da bodo zaradi kakšne svoje tako izražene značilnosti oziroma drugačnosti postali žrtve spletnega nasilja v tem obdobju še bistveno večja. Preventivno ozaveščanje mladih in opozarjanje na posledice neomejene rabe spletnega okolja je zato ključno.

To, večinoma pozitivno izkušnjo mladih pri uporabi spleta, je zato treba imeti v mislih, ko se jih s pozicije odraslega odločimo nagovoriti v zvezi s pastmi spleta. Vživljanje v njihovo kožo in uporaba jezika, ki ga bodo razumeli, sta tako ključna dejavnika. Na vnaprejšnji neuspeh so obsojeni vsi poskusi suhoparnega in posplošujočega predstavljanja nevarnosti. Strokovnjaki zato priporočajo način komunikacije, ki šokira. Za pridobitev njihove pozornosti izberemo šokantne primere, ki jih apliciramo na njihovo lastno življenje. Pri čemer se izogibamo vzvišenemu in pridigarskemu jeziku. Morda so nam lahko v pomoč tudi nekateri od spodnjih nasvetov.

Kako lahko prispevaš k spletnemu okolju brez nasilja?

1. Ne širi – vedno premisli, preden storiš karkoli na spletu. Tudi če deliš nasilno spletno vsebino zgolj s svojim prijateljem za zabavo, s tem pomagaš širiti nasilje nad drugim.

2. Ne sodeluj – pred klikom, komentarjem oziroma delitvijo se vedno vprašaj, ali bi tvoje dejanje lahko prizadelo drugega. Svoje samopotrditve oziroma vključenosti v skupino ne dosegaj na račun drugega.  

3. Priznaj napako in se opraviči – tudi če si (ne)namerno prizadel drugega, pokaži, da se zavedaš prizadejanih posledic svojega ravnanja in se opraviči. Nikoli ni prepozno.

4. Pomagaj – prisluhni žrtvi spletnega nasilja in ji nudi oporo. Nikoli ne veš, kdaj boš sam v njeni koži. 

5. Prijavi – vedno si lahko ti tisti, ki bo prekinil spletno nasilje, bodisi tako, da ga prijaviš prek prijavnih obrazcev posamezne spletne storitve, bodisi tako, da se obrneš na katero od spodaj navedenih prijavnih mest oziroma primer prijaviš policiji.

6. Spoštuj drugačnost – neguj sposobnost vživljanja v drugega in njegovo drugačnost. Pomisli, kdaj si bil nazadnje »drugačen«, kako si se takrat počutil?

7. Pogovarjaj se z odraslimi in vrstniki – poišči pomoč pri usposobljenih strokovnjakih in organizacijah.

Če te o spletnem nasilju zanima več, pobrskaj po priročniku Spletno nasilje in spletne zlorabe otrok in mladostnikov. Več koristnih nasvetov pa lahko poiščeš tudi na spletnih straneh organizacij: Safe.si, Arnes in MISSS. Če si se znašel v stiski in si morda sam žrtev spletnega nasilja, boš na teh straneh našel tudi pomoč. To pa lahko vedno poiščeš tudi na brezplačni telefonski številki TOM telefona oziroma v primeri spolnega nasilja lahko le-tega prijaviš na Spletno oko.