V letošnjem letu mineva sto let od začetkov radioamaterstva pri nas. Svoj največji razmah je radioamaterstvo doživelo po drugi svetovni vojni, takoj na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je država pričela izdajati prva dovoljenja, ki so dovoljevala tudi oddajanje na frekvencah. Vse od takrat je bilo radioamaterstvo v Sloveniji dobro zastopano na področju tehnične kulture in je svoj maksimum doseglo v prvi polovici devetdesetih let, ko je bilo s strani države izdanih okoli 10.000 dovoljenj.

^{Foto: Moonraker}

Danes nad radioamaterskimi dovoljenji bedi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije. Za izdano dovoljenje in s tem povezano uporabo frekvenc, ki so namenjene radioamaterjem, je treba opraviti izpit, ki ga redno organizira Zveza radioamaterjev Slovenije, kot krovna organizacija, ki šteje preko 1.000 članov. Sicer pa je trenutno izdanih približno 3.000 aktivnih dovoljenj radioamaterjem posameznikom. Pogosto se radioamaterji združujejo v klube, kjer so običajno tudi večja stičišča dogajanja.

Nedavno so tako v Mariboru, na svečani seji, praznovali stoto obletnico radioamaterstva v Sloveniji. Sejo je organiziral Radioklub Maribor, kjer so se leta 1924 tudi pojavili prvi zametki organiziranega radioamaterstva v Sloveniji. Takrat je bil to namen promocije poslušanja maloštevilnih radijskih postaj ter s tem povezana promocija tehničnih ved za potrebe sestavljanja naprav (sprejemnikov). Iz zgodovinskih zapisov je razbrati, da sta aprila 1924 dva časopisna dnevnika v Mariboru objavila vabilo na prvi sestanek zainteresiranih, ki je bil sklican dne 17. 4. 1924 v Narodnem domu.

Kdo je radioamater?

Radioamaterji so vsi tisti, ki se ljubiteljsko ukvarjajo z uporabo radijskih frekvenc za komunikacijo, eksperimentiranje, reševanje tehničnih izzivov in sodelovanje v skupnosti radioamaterjev. Ključna značilnost radioamaterjev je, da opravljajo svoje dejavnosti brez gospodarskega interesa ali plačila. Radioamaterji uporabljajo različne vrste radijske opreme, vključno z ročnimi radijskimi postajami, antenami in drugo opremo. Pogosto sodelujejo v različnih aktivnostih, kot so tekmovanja, izmenjava izkušenj, raziskovanje novih tehnologij in pomoč pri vzpostavljanju komunikacij v nujnih situacijah. Poleg tega radioamaterji pogosto prispevajo k razvoju in testiranju radijske tehnologije, saj imajo priložnost eksperimentirati z različnimi frekvencami, modulacijami in tehnikami oddajanja. V mnogih državah je za opravljanje radioamaterskih dejavnosti potrebna licenca, ki zahteva določeno tehnično znanje in spoštovanje predpisov glede uporabe radijskih frekvenc. Skupnost radioamaterjev je mednarodna in povezuje ljudi z različnih področij znanja in interesov, ki jih združuje ljubezen do radijske tehnologije in komunikacije.

Na spletnih straneh Zveze radioamaterjev Slovenije lahko dobite več informacij o tem, kako postati radioamater.

Zakaj biti radioamater?

V radioamaterstvu je prisotnih več področij interesa, ki zanimajo posameznike. Te lahko v grobem razdelimo na:

• Operatersko dejavnost, kjer se vzpostavlja zveze z drugimi radioamaterji po svetu. Lahko iz domače sobe, radiokluba, aktivacije gorskega vrha, aktivacije redkega otoka ali države. Zveze se lahko vzpostavlja govorno, v telegrafiji (Morsejeva abeceda) ali v modernejših digitalnih načinih preko računalnika ter na različnih frekvencah. Na kratkem valu recimo lahko slišimo radioamaterje s celega sveta, na višjih frekvencah pa so zveze bolj lokalne narave, vendar so lahko tudi te daljše, če uporabimo repetitor, satelit ali se poslužimo odboja od lune, severnega sija ali meteorskih sledi.

• Konstruktorsko dejavnost, kjer se radioamater sam loti izdelave radioamaterske opreme, od žičnih anten za kratki val, do bolj običajnih t. i. yagi anten na strehi ali antenskem stolpu ter pripadajočih oddajnikov, napajalnikov in ostale pripadajoče opreme. Vso to opremo potem sam tudi uporablja pri delu.

• Amatersko radiogoniometriranje (ARG ali »lov na lisico«) je že deloma športna disciplina, kjer tekmovalci iščejo v naravi skrite oddajnike s pomočjo majhnega sprejemnika in antene, ki ju nosijo s seboj. V tovrstnih tekmovanjih mora tekmovalec najti pet oddajnikov v dveh urah. V tem času najboljši pretečejo tudi preko deset kilometrov.

Vsa interesna področja so med seboj tesno prepletena, saj bo radioamater bolje slišal druge postaje, če si bo naredil večjo anteno oziroma bo lažje našel skriti oddajnik v naravi, če je dober operater in zna izluščiti šibak signal iz šuma. Nenazadnje pa so številni radioamaterji in radioklubi na lokalnem nivoju vključeni v civilno zaščito, kjer so s svojimi izkušnjami in opremo na voljo za aktivacijo ob izrednih razmerah, ko ni drugih komunikacij. Spomnimo se samo žledoloma iz leta 2014, kjer je bilo več tovrstnih primerov.