»Kar vidim, to jem,« bi lahko veljalo za človeka v dobi sodobnih medijev, ki je pogosto v prvi vrsti potrošnik in šele nato posameznik z esencialnimi potrebami. Dobrodošli torej v svet medijskega vpliva, bi lahko rekli, v svet, kjer nič več ni tako, kot se zdi, kjer je posameznik na vsakem koraku obkrožen z informacijami, v pretežnem obsegu tudi takšnimi, ki želijo predvsem vplivati na njegovo vedenje, mnenje in ravnanje. In v svetu prehrambne industrije ni nič drugače, ogromno dostopnih virov navaja podatke o enormnih vsotah denarja v igri in številnih interesih vpletenih subjektov za prevlado na prehrambnem tržišču, ki velja za enega pomembnejših industrijskih vej. Ob vseh teh interesih pa se pogosto dogaja, da se interes potrošnika bistveno zapostavlja, saj vodilni predstavniki industrije pogosto nimajo pred očmi dobrobiti posameznika, tj. potrošnika njihovih proizvodov. Ob dejstvu, da je izpostavljenost otrok oglaševanju s strani Svetovne zdravstvene organizacije, ki je že maja 2010 sprejela Resolucijo o omejevanju trženja nezdrave hrane otrokom, prepoznana kot pomemben dejavnik tveganja za razvoj debelosti (ki je v razvitih državah v zaskrbljujočem porastu) in drugih kronično nenalezljivih bolezni ter znatno prispeva k oblikovanju nezdravega življenjskega sloga, je seveda ključno, da država z ustreznimi regulatornimi mehanizmi poskrbi za zamejitev njegove pojavnosti.

Nobeno presenečenje ni, da apetiti prehrambne industrije za dosego svojega cilja pri tem nujno potrebujejo tudi množične medije, ki s svojim dosegom zlahka nagovorijo veliko množico potrošnikov. Kot problematično se kaže predvsem neposredno nagovarjanje otrok, ki zaradi svoje neizkušenosti in nezmožnosti ločevanja med realnim življenjem in medijskim diskurzom zlahka podležejo umetno ustvarjenim potrebam in podobam, ki jim jih posredujejo oglaševalci (otroci naj bi tako po opravljenih raziskavah kar eno tretjino svoje žepnine porabili za nakup sladkarij, nezdravih prigrizkov in pijač). Ti tako bistveno vplivajo na slabe prehranske navade otrok, ki močno odstopajo od načel zdravega prehranjevanja, ki jih priporoča Svetovna zdravstvena organizacija, in postajajo globalni problem razvitega sveta. Večina hrane, ki se trži otrokom, je nezdrava hrana, ki vsebuje prekomerno količino maščob, tudi nasičenih, sladkorja in soli, v njej pa je premalo nujno potrebnih mineralov, vitaminov in drugih sestavin, pomembnih za zdravje. Raziskave kažejo, da prehrambeni oglasi otroke zabavajo in jih čustveno angažirajo, tako da si jih otroci zapomnijo in pri tem sodelujejo. Še posebej dojemljivi in posledično ranljivi so otroci, mlajši od 14 let.

V nekaterih državah je takšno oglaševanje otrokom absolutno prepovedano, medtem ko je v drugih, tako kot recimo v Sloveniji, dovoljeno oglaševanje le tistih prehranskih izdelkov, ki ustrezajo prepisanim nacionalnim smernicam zdrave prehrane. Številnim evropskim državam je tako skupen koregulacijski regulativni model, ki predvideva nadzor pristojnih medijskih regulatorjev nad sprejetimi pravili ravnanja glede oglaševanja določenih živil, sprejetih s strani izdajateljev medijev samih. Tudi naša država je predvidela mehanizme zaščite za televizijski medij z namenom zaščititi najmlajše gledalce (tj. otroke do 12. oziroma kot RTV Slovenija do 15. leta starosti) pred oglaševalskimi vsebinami za prehranske izdelke, ki vsebujejo snovi, kot so maščobe, transmaščobne kisline, sol, natrij in sladkorje, katerih prekomerno uživanje v celotni prehrani ni priporočljivo. V ta namen morajo televizijski izdajatelji oblikovati pravila ravnanja v zvezi z neprimernimi oglasi, ki bodisi spremljajo programske vsebine, namenjene otrokom, ali so njihov del. Pravila ravnanja morajo biti oblikovana na način, da je otrokom omogočen razvoj zdravih prehranskih navad v skladu s prehranskimi smernicami, ki jih objavi minister za zdravje.

Če te zanima več o tem, poglej tudi na spletno stran Ministrstva za zdravje.

Slovenski izdajatelji so se tako s sprejetimi pravili ravnanja zavezali v skladu s sprejetimi prehranskim smernicami zasledovati cilj razvoja zdravih prehranskih navad pri otrocih, tako da:

1. V svoje programske sheme vključijo oddaje, ki bodo promovirale zdrav življenjski slog in spodbujale zdrave prehranjevalne navade otrok.
2. Z oglasnimi sporočili za prehrambne izdelke se otrok ne bo zavajalo, neposredno spodbujalo k njihovemu uživanju in nakupu ali se jih zavajalo z navajanjem koristi, ki naj bi jih imelo uživanje določenega živila oziroma spodbujalo potrošnjo tega živila z uporabo drugih, otrokom všečnih elementov (kot npr.: zbiranje sličic ali predmetov).
3. Ob predvajanju oglasnih sporočil za živila, ki sodijo v skupino manj priporočljivih živil, se pred njihovim predvajanjem predvaja zvočno in vizualno priporočilo, ki promovira uravnoteženo prehrano in zdrav življenjski slog (slednje velja za komercialne televizije).
4. Z določitvijo odgovorne osebe za presojo ustreznosti oglaševanega izdelka glede na objavljene prehranske smernice se zagotovi notranji nadzor nad področjem in upoštevanje vseh veljavnih določil.

Ker pa trenutna medijska regulacija ne predvideva enakih ukrepov tudi za oglaševanje na spletu, postaja vse pomembnejši problem izpostavljenosti otrok digitalnemu oglaševanju tam. Na to med drugim aktivno opozarja tudi slovenski Nacionalni inštitut za javno zdravje in številne raziskave, ki kažejo, da zgolj (še) predšolski populaciji otrok televizija predstavlja primarni medij, medtem ko starejši otroci v večinskem obsegu uporabljajo druge spletne platforme (kot npr. družbena omrežja, Youtube ipd.), kjer so sicer uveljavljeni številni samoregulacijski mehanizmi, ki pa po mnenju strokovnjakov ne zagotavljajo zadostne ravni zaščite. Kot ključno se tako kaže aktivno zavzemanje in sodelovanje vseh družbenih akterjev, kot so šolski sistem, država ter različne organizacije, medijske in gospodarske družbe kot tudi primarno družinsko okolje, za medijsko vzgojo, ki bo že pri najmlajših spodbujala kritično razmišljanje in jih opremila s spretnostjo, znanjem in razumevanjem za učinkovito in varno rabo medijskih vsebin.