Pri starosti 6 ali 7 let otroci začno razumeti, da imajo ljudje različne poglede. Pri starosti 8 ali 9 let začnejo odkrivati, da imajo ljudje »notranje življenje« oziroma da oseba lahko misli eno, dela pa drugo. Te razvojne spremembe omogočajo, da otrok začne razmišljati o televiziji in drugih oblikah pripovedovanja zgodb na nove načine. Namesto pasivnega sedenja pred televizijskim zaslonom lahko postane aktiven gledalec, in sicer tako, da se nauči postavljati vprašanja o tem, kar gleda in posluša. Četudi ne veste vseh odgovorov, razpravljajte z njim o programu, ki ga gledate skupaj. Otrok bo dobil sporočilo, da je lahko televizijski program narejen tudi na drugačen način. Vsak program je proizvod številnih odločitev več ljudi.

Osem načinov, kako otroka spodbuditi k aktivnemu gledanju

1. Otroku postavljajte vprašanja o tem, kar vidi in sliši na televiziji.

Na primer, uporabite čas med oglasi in sprašujte vprašanji kako? in zakaj?, raje kot vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti le z da ali ne.

2. Z otrokom se pogovarjajte o tem, zakaj so mu določeni liki všeč.

Otrok morda išče vzornike. Ne boste vedeli, zakaj ga določeni liki privlačijo, če se z njim ne boste pogovorili o tem, kaj mu pomeni biti pogumen, lep in pameten: Ali koga poznamo, ki to počne? Ali je ta lik res občudovanja vreden ali je zgolj videti lep?

3. Otroka spodbudite, da ustvarja svoje podobe.

Otroka opozarjajte na to, da vse podobe – tako na televiziji in spletu kot tudi na zunanji strani avtobusa – ustvarjajo ljudje. Poudarjajte, da tudi on lahko ustvarja slike. Naj fotografira, slika, riše ali čečka – vse, kar ga lahko spodbudi k temu, da s podobami pove zgodbe svoje domišljije. Svinčnike, barvice in liste imejte blizu, tako da lahko izrazi ideje, ki se porodijo med gledanjem televizije.

4. Naj otrok dobi vpogled v televizijsko ali filmsko delo.

Otrok verjetno ne ve, kako se uporablja kamera, kaj so digitalne animacije, dvojniki, miniaturni modeli, šminka, maska in druga orodja za ustvarjanje fikcijske zgodbe. Pogovorite se z njim o teh elementih in skupaj odkrivajte, kako so narejeni različni programi.

5. Otroku pomagajte izvesti nadomestne dejavnosti, vključno s fizičnimi.

Otroka naučite, naj vnaprej izbere program in naj ga ne išče naključno – to poskusite tudi sami! Pomagajte mu začeti večje projekte, kot je zbiranje zanimivega gradiva, oblikovanje albuma, postavljanje zahtevnih sestavljank, h katerim se lahko vrača, ko mu bo dolgčas. Če otrok za izvedbo projekta potrebuje mizo ali posebno polico za shranjevanje gradiva, mu priskrbite ta prostor, da ne bo motil drugih članov družine.

6. Otroka poučite o televizijskem zvoku.

Otroka vprašajte, kakšna je glasba v programu, kakšne glasove imajo različni liki, kako se ustvarjajo različni glasovi, npr. grozljivi, kakšna se mu zdi tišina.

7. Igrajte se igro gledanje od blizu.

Skupaj z otrokom ugotavljajte, koliko je glasov in naglasov, koliko vrst oblačil, koliko različnih prostorov ipd. je prikazanih v programu. To je lahko dober začetek pogovora o stereotipih: Kdo je prikazan na televiziji in kako? Koga ni?

8. Izogibajte se programom, v katerih liki uporabljajo nasilje za reševanje problemov.

Če liki tepejo, brcajo ali grizejo, da bi rešili svoj problem, to posebej poudarite. Vprašajte otroka, kako bi lahko na drug način rešili problem, na primer s pogovorom. Pojasnite, da ima lahko nasilje zelo resne posledice, toda televizijski programi to le redko pokažejo.

Povzeto iz Priporočil za varno uporabo avdiovizualnih medijskih vsebin