Uporaba multimedijskih naprav, med drugim tudi gledanje televizije, na otroke vpliva na različne načine. Nekatere teh učinkov je stroka prepoznala za škodljive. Ne gre zgolj za nekritično uporabo naprav in konzumiranje predvajanih vsebin, ki lahko pripomorejo k odtujitvi v realnem življenju, izven miljeja navidezne resničnosti. Raziskave in podatki kažejo, da so otroci, ki redno in zavzeto gledajo televizijo, manj zunaj, so manj socialno vključeni, manj spijo in se nasploh izogibajo obveznostim (kot so npr. tudi gospodinjska opravila).

KONZUMACIJA NASILNIH PRIZOROV JE LAHKO ŠKODLJIVA

Kot posebej škodljivega in ključnega lahko prepoznamo odnos otrok do videnega v medijih. V zvezi s tem strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da ima ogled nasilnih prizorov, še posebej redno in nekritično spremljanje tovrstnih vsebin, za otroke škodljive učinke. Obseg tovrstnih škodljivih učinkov je odvisen od dojemljivosti samih otrok (ki se skozi otroška razvojna obdobja razlikujejo) in načina prikazovanja nasilja v medijih. Predvsem lahko govorimo o treh različnih vrstah škodljivih učinkov:

• občutki strahu (prestrašenosti) in nelagodja,
• desenzualizacija,
• nasilno vedenje.

Večina staršev bi se strinjala, da so otrokovi (prestrašeni) odzivi na nasilne prizore razlog za skrb. Seveda zgolj bežna prestrašenost (ki mine) še ni razlog za zaskrbljenost, vendar stvari postanejo resnejše, kadar se pojavijo nočne more, močenje postelje ali pa je zaradi groze, ki se jo pričakuje v spanju, enostavno težko zaspati. Ti simptomi se pri otrocih lahko pojavijo tudi zato, ker so bili izpostavljeni gledanju prizorov, ki jih niso pričakovali, na katere niso bili pripravljeni in za katere enostavno še niso dovolj zreli in razviti. Nizozemska raziskava kaže, da je kar 7 % otrok v osnovni šoli zaradi gledanja neprimernih prizorov tako vznemirjenih, da imajo težave še nekaj dni po ogledu. Starši in učitelji lahko te znake prepoznajo kot agresivno vedenje, nasilno in grobo igranje ali pa tudi kot otrokov umik v notranji svet.

Otroci se nečesa (tudi predvajanega na televiziji) bojijo, kadar videnega ne znajo primerno opredeliti in ovrednotiti. V njihovi domišljiji se lahko zaznane podobe zde resnične, videno na ekranu zlahka umestijo v svoje realno življenje. Zelo majhni otroci oz. otroci v zgodnjem otroškem obdobju (3-6 let) lahko kot del realnega življenja prepoznajo tudi zaplete v risankah in igranih otroških oddajah. Z leti se otroci (kasneje mladostniki) naučijo prepoznavati videno in slišano na multimedijskih napravah, kar pomeni, da do videnih in slišanih vsebin zavzamejo bolj posreden odnos in zmorejo ločiti med fikcijo in resničnostjo, a vendar so tudi starejši otroci podvrženi strašljivim učinkom predvajanih (nasilnih) vsebin. Med take sodijo predvsem vojni prizori, prizori lakote, prizori bede in revščine, pa tudi nasilni prizori v detektivskih nanizankah, akcijskih filmih in srhljivkah. Starejši otroci se sicer zavedajo, da gre v teh medijskih vsebinah za izmišljen in fiktiven svet, poln junakov, herojev in ostalih pozitivnih likov, ki učinkovito in uspešno rešujejo zaplete tudi z nasiljem, vendar kljub prepoznani fikciji k strašljivosti prizorov pogosto prispeva uporaba glasbe in posebnih učinkov, ki posameznim prizorom pripišejo posebno (velikokrat strašljivo) in napeto vzdušje. Še posebej strašljivi se otrokom zdijo tisti prizori, ki se zdijo kot iz realnega sveta.

Tudi zato je treba posebno pozornost nameniti gledanju informativnih, dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, kadar ti vsebujejo prizore oboroženih spopadov, vojne prizore, prizore vojnega in terorističnega opustošenja, prizore naravnih in ostalih nesreč. V tovrstnih programih je potrebno treba poiskati uravnotežen pristop, ki bo zadovoljil javni interes po informiranosti, spoštovanju prava ter zaščiti otrok in mladoletnikov. Zaradi lažje umestitve tovrstnih prizorov v ustrezen kontekst se za spremljanje takih vsebin priporoča vodstvo staršev, ki naj posrbijo za ustrezna tolmačenja in razlage.

Pogosta izpostavljenost gledanju nasilnih prizorov praviloma pripelje do otopelosti ter navajenosti na nasilje, ki ni več izjemni dogodek z negativno konotacijo, ampak lahko postane zgled za reševanje težav v vsakdanjem življenju. Lahko govorimo o tem, da otroci oz. gledalci postanejo desenzualizirani, saj ta učinek ni omejen zgolj na otroke, temveč tudi na odrasle. Od ponotranjenja nasilja kot sredstva za reševanje težav do negove uporabe v realnosti ni daleč. Učinek ogleda nasilnih prizorov je velik, pri otrocih hitro viden tudi v igri, kadar ta neposredno sledi ogledu spornih vsebin. Predvsem takrat otroci oponašajo videno, zato igra lahko vsebuje veliko nasilnih in agresivnih elementov, kot so brce, udarci, izzivanje in tepež.

VPLIV NI VEDNO ENAK

Ogled nasilnih prizorov ne vpliva na vse enako, ne nekatere otroke vpliva bolj kot na druge. Med te, na katere vpliva bolj, sodijo predvsem mlajši otroci, ki nasilnih prizorov še ne zmorejo umestiti v ustrezen kontekst. Med dovzetnejše spadajo tudi dečki, ki že tako pogosto kažejo afiniteto (navdušenje) do nasilja in akcije ter jih je težje prestrašiti. Podobno ogled nasilnih prizorov vpliva na otroke, ki se poistovetijo s heroji in zaradi herojskih dejanj lažje prepoznajo nasilje kot ustrezno sredstvo za reševanje težav ter v nasilju uživajo. Med bolj dovzetne pa spadajo tudi tisti otroci, ki so manj izkušeni, manj spretni in zaskrbljeni, neprivilegirani otroci (ki težje ločijo med fiktivnimi nasilnimi prizori in resničnostjo).

Strokovnjaki so tudi ugotovili, da otroci raje spreminjajo vedenjske vzorce v smeri nasilnega vedenja, kadar so izpostavljeni točno določenim načinom prikazovanja nasilja.

Kadar je nasilje prikazano na realističen način; to pomeni, da je prikazano na način, da se zdi otrokom resnično, bodo otroci lažje prepoznali nasilno obnašanje kot normalno in pričakovano vedenje. Kadar pa otroci nasilnih prizorov ne zaznajo kot resničnih, takrat je manj verjetno, da bodo oblikovali vedenje v skladu z videnim.

Ogled nasilnih prizorov ima na otroke večje učinke takrat, kadar nasilje v prizorih izvajajo heroji in pozitivno opredeljeni karakterji (liki). Nasilje negativcev običajno na vedenje otrok nima pomembnejšega učinka.

Prikazi nasilja imajo na otroke večji učinek, kadar je nasilje v prizoru nagrajeno ali pa niso prikazanie boleče posledice prikazanega nasilja. Nasprotno imajo nasilni prizori, ki prikazujejo tudi posledice ter nemara celo izražajo sočutje do žrtev, ravno nasproten učinek: otroci, ki si ogledajo take vsebine, so pogosto manj dojemljivi za nasilje in nasilnega vedenja ne odobravajo.

Programske vsebine z nasilnimi, glasnimi, akcijskimi in eksplicitnimi prizori pri otrocih pogosto povzročijo občutek vznesenosti, zaradi česar otroci često pozabijo na lastne omejitve.

MEDIJSKE VSEBINE VSEENO NISO BAVBAV

Čeprav se včasih zdi, da so, dandanašnji, zaradi tehnološkega razvoja tudi na področju medijev, otroci opeharjeni za čudenje in odkrivanje skrivnosti vseh plati bivanja, pa le ni tako. Otroci so resda bolje obveščeni o vsem, kar se dogaja, in tudi nivo znanja je višji kot nekoč, a vseeno to še ne pomeni, da otroci vse razumejo in se znajo soočiti z vsem, s čimer se srečajo. Predvsem mlajši otroci imajo težave pri razumevanju ali resnično nasilnih ali seksualnih ali strašljivih vsebin, saj jih sami še ne zmorejo umestiti v ustrezen kontekst. Ena izmed mogočih rešitev se ponuja v skupnem spremljanju različnih medijskih tekstov. S skupno interpretacijo posameznih vsebin lahko starši otrokom približajo vsebine na ustrezen način in spotoma ovržejo zgornjo tezo o koncu čudenja. Tudi skupno spremljanje različnih programskih vsebin je namreč lahko imenitno izhodišče za raziskovanje in odkrivanje.

Preberite si tudi, kako predvajanje vsebin, ki bi lahko škodovale razvoju otrok in mladoletnikov, tudi takih s prikazovanjem nasilja, ureja slovenska zakonodaja.