Veste, zakaj se vam ves čas pojavljajo oglasi za izdelke, ki ste jih nedavno iskali na spletu? Zakaj se prav vam prikazujejo zapisi o potovanjih v tople kraje? Med brskanjem po spletu namreč puščamo svojo digitalno sled, kar s pridom izkoriščajo algoritmi.
Algoritmi so v okolju digitalnih medijev zelo razširjeni in pomembno vplivajo na izbor vsebin, do katerih posameznik v tem okolju dostopa. Najpogosteje algoritmi vsebino priporočajo (npr. predlogi na YouTubu) ali filtrirajo (npr. vir novic na Twitterju ali Facebooku). Uporabljajo posamezne in združene vedenjske podatke za personalizacijo najrazličnejših vsebin, kot so novice, rezultati, ki nam jih prikažejo iskalniki, oglasi, ki se nam prikazujejo med brskanjem, ali videoposnetki. Vse to z namenom povečati posameznikovo sodelovanje (in prihodke ponudnika oziroma platforme).
Zakaj je razumevanje algoritmov pomembno?
Najrazličnejše študije otrok, mladih in odraslih po svetu so pokazale, da nekateri uporabniki sicer vedo in razumejo, da je tisto, kar vidijo v digitalnem okolju, pogosto njim prilagojena različica resničnosti, številni pa se tega še vedno ne zavedajo. Čeprav je omenjanje algoritmov v javnosti vse bolj razširjeno, pa se popularnost tega izraza še ne odraža v znanju in spretnostih uporabnikov. Tudi tam, kjer je to zavedanje prisotno, se namreč pogosto poraja vprašanje, ali posamezniki sploh vedo, kako s svojim znanjem in veščinami oblikovati svoje medijske izkušnje. In tu vstopi algoritemska pismenost kot del digitalne in medijske pismenosti in ena pomembnejših veščin sodobnega človeka.
Kritično mišljenje je ključni del medijske pismenosti. Posameznikova sposobnost kritičnega razmišljanja o informacijah, s katerimi se srečuje v digitalnem in nedigitalnem okolju, vpliva na njegovo sposobnost presojanja zanesljivosti in verodostojnosti teh informacij. Ker je medijska krajina danes večinoma digitalna, s skoraj neskončnim številom ustvarjalcev vsebin in hitro spreminjajočo se priljubljenostjo različnih digitalnih medijskih platform, se je veščinam, ki jih poudarja medijska pismenost, pridružila digitalna pismenost. Ta izrecno upošteva kompetence, potrebne za življenje in delo v družbi, kjer komunikacija in dostop do informacij vse bolj potekata prek digitalnih tehnologij. Poleg tehnoloških spretnosti, ki so potrebne za dostop do digitalnih informacij, njihovo analizo in sporočanje, digitalna pismenost izpostavlja tudi pomen drugih veščin, nujnih za sodobnega človeka - od vseživljenjskega učenja pa do osnovnega poznavanja podjetništva, znanosti, tehnologij, inženirstva in matematike. Tako kot medijska pismenost se tudi digitalna pismenost hitro spreminja z vzponom novih tehnologij in inovacij, ki spreminjajo načine uporabe digitalnih tehnologij. Mnogi raziskovalci zato zdaj poudarjajo potrebo po razumevanju velike vloge, ki jo ima umetna inteligenca pri omogočanju in avtomatizaciji navigacije v digitalnem okolju, s tem pa pomen poznavanja delovanja algoritmov, torej algoritemsko pismenost.
Kaj je torej algoritemska pismenost?
V luči vse večje povezanosti različnih naprav, ki lahko združujejo in povezujejo več vrst vsebin in programske opreme, je za uporabnike ključno, da imajo zadostne tehnološke spretnosti ter funkcionalno znanje o umetni inteligenci in algoritmih ter njihovem delovanju. To pomeni, da morajo uporabniki, tudi otroci, razumeti, kako se podatki uporabljajo za urejanje in ustvarjanje vsebine ter vplivanje na posameznikovo vedenje. Imeti morajo veščine za vplivanje na to, kaj jim algoritmi prikazujejo, ter znati spremeniti vnaprej določene nastavitve v algoritemsko urejenih okoljih, kot so viri novic v družbenih medijih ali zadetki iskalnikov. Znati morajo primerjati rezultate različnih algoritemskih odločitev in jih kritično ovrednotiti ter vedeti, kako varovati svojo zasebnost.
Prav zasebnost je pomemben vidik algoritemske pismenosti, ki ga lahko imenujemo tudi podatkovna pismenost. Algoritmi namreč za svoje delovanje izkoriščajo kopico podatkov, ki jih med svojim brskanjem po spletu ali uporabo družbenih omrežij razkrivamo uporabniki. Pomemben vidik algoritemske pismenosti so torej tudi veščine, ki jih posamezniki potrebujejo, da prevzamejo nadzor nad deljenjem svojih osebnih podatkov.
Ob tem edinstven izziv seveda predstavlja nepreglednost samih algoritmov. Na ravni Evropske unije se postopoma oblikujejo predpisi, ki so med drugim namenjeni tudi zagotavljanju večje preglednosti algoritmov.
Algoritmi in dezinformacije
Prav poseben izziv sodobnega časa pa predstavlja tudi dejstvo, da algoritmi širijo dezinformacije in druge oblike lažnih ali zavajajočih vsebin. Te so običajno bolj zanimive, provokativne ali šokantne ter pri uporabnikih sprožajo večji čustveni odziv kot resnica. Komercialni interesi ponudnikov zato pomembno vplivajo na to, da strojno učeči se algoritmi kot vsebino, ki spodbudi višjo stopnjo angažiranosti uporabnikov, torej je večkrat deljena, všečkana in videna, posledično pa prinaša večji dobiček, pogosto prepoznajo prav tisto vsebino, ki je bolj provokativna in povzroča večjo polarizacijo uporabnikov. To lažnim vsebinam v algoritemsko urejenih okoljih daje prednost, saj jim povečuje verjetnost, da bodo deležne večje pozornosti ter širjenja in deljenja med uporabniki.
Pri širjenju tovrstnih vsebin pa ne gre zgolj za komercialne interese. Medijsko bolj pismeni in vešči ljudje lahko namreč z algoritmi tudi proaktivno manipulirajo, in sicer tako da z usklajenim delovanjem (npr. s komentiranjem ali deljenjem) povečajo razširjenost oz. doseg določene vsebine in poskušajo vplivati na vedenje svojih sledilcev. Narava algoritmov v digitalnih medijih lahko namreč pri uporabnikih povečuje kognitivne pristranskosti, te pa lahko ustvarijo nove predsodke, okrepijo obstoječa prepričanja in otežijo kritično mišljenje, kar ovira sposobnost posameznika, da racionalno ovrednoti informacije, do katerih dostopa v digitalnem okolju.
Komore in mehurčki
Na individualni ravni se posameznikovo uporabo vsebin v digitalnem okolju pogosto pojasnjuje s konceptoma odmevnih komor in filtrirnih mehurčkov, za katere se domneva, da krepijo že obstoječa prepričanja in v nekaterih primerih tudi otežujejo dostop posameznika do bolj raznolikih virov informacij. Ideja filtrirnega mehurčka je, da algoritemski izbor vsebine, ki temelji na posameznikovem preteklem vedenju in zgodovini iskanja, zmanjša raznolikost digitalnih vsebin, ki jim je posameznik izpostavljen. Namen tovrstnega ponujanja vsebin je ohraniti posameznikovo angažiranost z izborom vsebin, ki jih bo posameznik najverjetneje želel prebrati ali si jih ogledati. Čeprav obstaja splošno mnenje, da to vodi v večjo polarizacijo idej in krepi posameznikovo pristranskost, kar vpliva tudi na to, v kolikšni meri lahko posameznik verjame dezinformacijam ali jih širi, pa novejši pregled literature kaže, da je slika bolj niansirana. Starejši iskalniki in družbeni mediji lahko dejansko vodijo tudi do nekoliko bolj raznolikih digitalnih vsebin. Kljub temu pa raziskave npr. platform za izmenjavo videov razkrivajo okrepljen vpliv algoritmov na vsebinske predloge, ki poleg tega uporabnikom pogosto ponujajo lažne vsebine.
Komore odmeva so opredeljene kot okolja, v katerih se posameznikovo mnenje ali prepričanje o neki temi utrjuje zaradi ponavljajočih se interakcij s somišljeniki ali viri s podobnimi težnjami in stališči. Ta dinamika prevladuje v okolju družbenih medijev, med katerimi pa se resnost tega pojava razlikuje. O obsegu polarizacije občinstva, ki ga ta pojava povzročata, sicer ni enotnega mnenja, kljub temu pa ju pri razumevanju določenih digitalnih platform (npr. platform za izmenjavo videov) in delovanja algoritmov ne gre zanemariti.
Prispevek je bil pripravljen na podlagi prispevka Unpacking Algorithm Literacy in delovnega dokumenta OECD za izobraževanje: Policy responses to false and misleading digital content: A snapshot of children’s media literacy.