Epidemija COVID-19 je bistveno posegla na številna področja naših življenj. Zaradi preprečevanja širjenja virusa je ena bistvenejših sprememb ta, da se je pretežni del naših aktivnosti preselil na svetovni splet, zaradi česar precej več časa preživimo pred zasloni vseh velikosti in oblik. Tako starši delamo od doma, otroci se šolajo na daljavo, medtem ko so mlajši otroci povečini ostali doma. Na ta način pa zadovoljujemo tudi številne druge življenjske potrebe, vse od druženja z domačimi in prijatelji do nakupovanja dobrin in obiskovanja prostočasnih aktivnosti.

Zasloni nas tako spremljajo na vsakem koraku. Ker pa pri njihovi uporabi obstajajo bistvene razlike,  predvsem v njihovem vplivu na zdrav razvoj in dobro počutje posameznika in še posebej otroka, je v tem obdobju še posebej pomembno, da starši vztrajamo pri postavljenih družinskih pravilih glede njihove uporabe.  Pravila lahko po potrebi smiselno prilagodimo trenutni situaciji, vendar pa prilagoditev nikakor ne sme iti v smeri, ki bi utegnila ogroziti zdrav razvoj otroka.

Številne raziskave kažejo, da prevelika izpostavljenost zaslonom in spremljanje za otrokovo starost neprimernih vsebin bistveno vplivata na otrokov razvoj, njegov kasnejši uspeh in njegovo dojemanje sveta ter sebe v njem. Kot starši moramo zato dosledno izvajati nadzor nad uporabo naprav in postaviti meje ter tako poskrbeti, da izpostavljenost otroka zaslonom in tamkajšnjim vsebinam ni večja, kot je to nujno potrebno. Pravila naj bodo jasna in vnaprej določena ter poznana vsem družinskim članom.

Nekaj osnovnih pravil – kaj, kdaj in koliko časa naj moj otrok preživi pred zaslonom

1. Jasno določimo časovne omejitve, oziroma čas, ki je namenjen zaslonom. Tako se bo otrok že od malega učil, da je spremljanje medijev oziroma drugih elektronskih naprav stvar (omejene) izbire in ne prostočasna dejavnost, npr. ritual večerne risanke pri mlajših otrocih. Čas, namenjen zaslonom, naj ne posega v čas, ki je namenjen družinskim opravilom in razvedrilom, kot so: igra, branje, pogovor, športne aktivnosti v naravi, skupni obroki ipd.
2. Epidemija je še jasneje pokazala, kako pomembno je ločiti čas, ki ga otrok pred zaslonom nameni izobraževanju, od časa, ki ga tam porabi za zabavo. Predvsem naj bo ločnica med obema čim bolj jasna in porabljen čas jasno določen. Otrokom pokažimo uporabnost spleta, učimo jih veščin in poti, kako odkrivati zanimive teme in kako poiskati koristne informacije na spletu.
3. Otrok naj ne bo vsak dan izpostavljen zaslonom, ko svoj čas namenja prostočasnim aktivnostim (večurnemu gledanju televizije, spremljanju družbenih omrežij, igranju video iger). Predvsem pa ne v jutranjih in večernih urah, pred šolskimi obveznostmi in neposredno pred odhodom v posteljo.
4. Zasloni naj ne prevzamejo vloge varuške. Za starejše predšolske otroke strokovnjaki priporočajo največ enourno izpostavljenost zaslonom na dan, medtem ko pri šolskih otrocih ta meja naj ne bi presegla dveh ur dnevno. Otrok naj spremlja vnaprej preverjene kakovostne vsebine v omejenem časovnem obsegu.
5. Prednost naj imajo kakovostne igrane, animirane, zabavne in druge vsebine, ki poleg nudenja zabave, otroka tudi izobražujejo, predvsem pa so primerne njegovi starosti. Starši aktivno participiramo pri izbiri vsebin, tako da si skupaj ogledamo programsko ponudbo in prisluhnemo željam (starejšega) otroka ter predhodno pridobimo vse potrebne informacije o primernosti posamezne programske vsebine starosti otroka. Pri tem nam je lahko med drugim v pomoč tudi Splošni akt o zaščiti otrok in mladoletnikov v televizijskih programih in avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo. Skupaj z otroci ponovimo, kaj pomenijo posamezne vizualne in časovne oznake. Eno izmed orodij, ki so lahko pri tem tudi v pomoč, je Gledoskop, sistem za razvrščanje in označevanje zlasti tistih programskih vsebin, ki se predvajajo v slovenskih televizijskih programih.
6. Naprave z zasloni naj svoje mesto najdejo v skupnih bivalnih prostorih, nikakor pa npr. televizije ne namestimo v otrokovo sobo, kjer ne moremo nadzorovati vsebin, ki jih spremlja. Pri prenosnih elektronskih napravah uporabimo programe za starševski nadzor (za več informacij glej članek Starševski nadzor).
7. Zgornje smernice prilagajamo trenutni situaciji in tudi otrokovi starosti ter njegovim potrebam, vendar pa ne odstopamo od starševske dolžnosti postavljanja meja in nadzora nad preživljanjem otrokovega časa pred zasloni ter jasnemu ločevanju časa, namenjenega izobraževanju, od časa, namenjenega zabavi. Starši ne smemo dopustiti, da zasloni postanejo prva ali celo edina otrokova izbira zoper dolgčas. Otroku mora tudi v tem obdobju, ko šoloobvezni otroci že tako velik del dneva preživijo pred zasloni, ostati dovolj časa za druge aktivnosti, ki niso povezane z zasloni.