Televizijski kviz je zabavni žanr, ki pogosto pritegne pozornost gledalcev. V raznoraznih oblikah ga najdemo tudi na slovenskih televizijah. Poleg zabave tovrstne nagradne igre gledalcem nudijo tudi možnost hitrega zaslužka oziroma osvojitve vrednejše nagrade. Vendar pa gre v posameznih primerih takšnih oddaj v resnici za izkoriščanje gledalca v pridobitne namene izdajatelja. Korist izdajatelju nastaja predvsem na račun gledalčevega dolgotrajnega čakanja na plačljivi telefonski liniji in s tem ustvarjanja visokih stroškov, pa tudi na račun nepodeljenih nagrad ipd.

Tovrstne oddaje označujemo kot nepošteno, agresivno poslovno prakso in niso dovoljene. Njihov namen ni v nudenju zabave ali v izpopolnjevanju znanja gledalca ter posledičnemu nagrajevanju njegovega znanja, pač pa televizijski izdajatelj, ki predvaja takšno oddajo, zasleduje cilj lastnega dobička. Zanje so značilni zavajajoči pristopi, ki pri gledalcu namenoma ustvarjajo vtis, da le on pozna pravilni odgovor na zastavljeno vprašanje in da bo s klicem v oddajo nagrado tudi zares prejel. Zato je pri sodelovanju v tovrstnih oddajah potrebna posebna previdnost.

Kaj je »nepoštena poslovna praksa«?

Definicijo najdemo v Zakonu o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami in v obravnavanem primeru pomeni dejanje izdajatelja, ki z zavajanjem povzroči oškodovanje potrošnika oziroma gledalca. Izdajatelj s takšnim zavajajočim oziroma agresivnim ravnanjem nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in izkrivlja ekonomsko obnašanje gledalca.

Konkretno to pomeni, da voditelji v takšnih oddajah z besednim izražanjem in mimiko telesa pozivajo gledalce k sodelovanju v oddaji preko klica na plačljivo telefonsko številko, kljub temu da je glede na pridobitno naravo takšnega kviza jasno, da gledalci v oddajo ne bodi spuščeni neposredno po klicu, zaradi česar čakajo na telefonski liniji. Četudi voditelj tega ne pove, pa z zgoraj opisanim ravnanjem ustvarja lažen vtis, da še nihče ni poklical oziroma da nihče izmed gledalcev ne pozna pravilnega odgovora. Tako kličoči gledalec, ne da bi bil seznanjen z informacijo o čakalni vrsti, misli, da je osvojitev nagrade odvisna zgolj še od tega, da bo spuščen v studio. Ob neuspelem poskusu prekine zvezo, potem ko so mu že nastali stroški in potem ko se je s tem, ko je ostal na liniji, strinjal s splošnimi pogoji. Takšna zavajajoča poslovna praksa pa je bolj kot televizijskemu kvizu v resnici podobna igram na srečo, kjer vloženi finančni vložek lahko pomeni povračilo z obrestmi ali pa totalno izgubo.       

Kaj moram vedeti, preden sodelujem v televizijskem kvizu in pokličem na objavljeno plačljivo telefonsko številko?

1. Preverim ceno minute klica, ki mora biti obvezno objavljena skupaj s telefonsko številko.
2. Pred sodelovanjem se prepričam, da poznam oddajo in pri tem uporabim različne vire.
3. Pred sodelovanjem preberem splošne pogoje sodelovanja, ki so večinoma objavljeni na izdajateljevi spletni strani ali so predstavljeni v oddaji oziroma jih je mogoče slišati na začetku klica.
4. Se zavedam, da potem ko vztrajam na telefonski liniji, sprejemam splošne pogoje, ki so bili navedeni na začetku klica, in sem torej odgovoren za lastno ravnanje, to pomeni, da trpim nastale finančne posledice.  
5. Posumim v namen takšne oddaje, še posebej, če je vprašanje sumljivo enostavno in v oddajo dlje časa ni spuščen noben gledalec. 

Če pa sem na takšno plačljivo telefonsko številko vseeno poklical in šele potem prepoznal zgoraj opisane lastnosti takšne nagradne igre ter ne želim, da bi mi nastali večji finančni stroški zaradi dolgotrajnega čakanja na telefonski zvezi, nemudoma prekinem zvezo, saj se med čakanjem zaračuna vsaka minuta telefonske povezave.

Pristojni organi so v preteklosti že večkrat obravnavali posamezne primere tovrstnih zabavnih kvizov v slovenskih medijih in odgovorne izdajatelje tudi že večkrat ustrezno sankcionirali. Ker pa tudi njihove pristojnosti niso absolutne in država v tovrstnih primerih oškodovanja pogosto prepušča breme dokazovanja posamezniku v sodnem postopku, kot enega izmed pomembnejših ščitov pred tovrstnimi zlorabami prepoznavamo ustrezno medijsko pismenega gledalca. Pred sodelovanjem v takšni oddaji je zato dobro poznati vsaj nekatera, tudi v tem članku izpostavljena dejstva ter odgovore na zgoraj zastavljena izhodiščna vedenja in opisana ravnanja.

Pogosto je žrtev tovrstnih zlorab starejša populacija gledalcev, ki je tudi po razlagah psihologov zaradi vrednote zaupanja do sveta, ki jo ta generacija še posebej goji, socialno ranljivejša skupina. Tudi zaradi nepoznavanja zakonitosti digitalnega sveta in bistveno omejenega dostopa do spleta, je vsebine in opozorila, kakršno je tudi pričujoče besedilo, pogosto ne dosežejo. To pomeni, da imajo starejši gledalci tudi omejen dostop do vseh koristnih informacij, recimo tudi do objavljenih splošnih pogojev sodelovanja v zabavnih kvizih, ki so pogosto objavljeni ravno na spletni strani izdajatelja. Prav zato ne bo odveč, da se o obravnavani tematiki pogovoriš tudi s svojim starejšim sorodnikom ali drugim znancem.

V primeru oškodovanja v tovrstnih oddajah pa lahko oškodovanec svojo prijavo poda Tržnemu inšpektoratu Republike Slovenije. Za konec velja tako še enkrat opozoriti, da televizičnim vsebinam ne gre slepo zaupati. Nujno se je seznaniti s splošnimi pogoji sodelovanja, nenazadnje pa je ključno vanje tudi zdravorazumsko podvomiti, še posebej takrat, ko je vprašanje v kvizu tako zelo enostavno, da preprosto ni verjetno, da nanj splošno razgledan gledalec ne bi znal odgovoriti, ob tem pa je tudi nagrada nesorazmerno mamljiva – previdnost takrat nikakor ni odveč.